Otroštvo in mladost
Rodila se je blizu Ptuja v JV Sloveniji – v enemu od najstarejših slovenskih mest. Njeno otroštvo je povezano z baročnim dvorcem, v katerem je bil zavod za mladostnike in otroke z motnjami v duševnem razvoju. V  njem sta bila zaposlena njena starša. Tako je spoznala drugačne svetove in se v parku igrala s tistimi, ki so potisnjeni na obrobje družbe. Njena starša izhajata s kmetije in odkar sta v pokoju, sta se vrnila h koreninam. Njeni mami na vrtu preprosto zraste vse.

Preselili so se v Maribor. Tu je obiskovala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. Klavir je zasedal pomembno mesto v življenju gimnazijke. Z njim pa Rahmaninov, Chopin, Beethoven. V sobi desetletne hčerke Neže danes stoji pianino, ki je po svoji mami podedovala ljubezen do glasbe. Manica še sem in tja kaj zaigra, a se zaveda, da resno igranje zahteva vsakodnevno vajo.

Arhitektura
Ko je nihala med študijem klavirja in vsem drugim (medicino, likovno akademijo, arhitekturo), je prevagalo to, da ni želela biti le poustvarjalka. A odločitev za arhitekturo je bila prava, saj ji je dala širok vpogled na stvari in jo naučila razmišljati večplastno.

Po študiju je bila zelo dejavna. S sodelavko Matejo Katrašnik sta med 2002 in 2006 pripravili več nagrajenih poštnih znamk. Za občinsko zgradbo v Gorišnici pa sta 2005 v Minsku prejeli Grand Prix na mednarodnem natečaju za mlade arhitekte. Potem je zanosila, prišel je Izidor, nato Neža in Jera. S tem se je njena kreativnost za nekaj časa umaknila drugim obveznostim. A je ustvarjalnost tiho tlela naprej in 2011 silovito izbruhnila. Čeprav je arhitekturo počasi dala na stranski tir, njeni prvi slikanici govorita o arhitekturi: Mala arhitekta in Čarobni svinčnik (obe 2012).

Izbruh kreativne energije
Potem so si slikanice sledile ena za drugo. Postorila je vse, napisala besedilo, pripravila likovni material in vse skupaj oblikovala. Najprej pri slovenskih založbah. A kmalu je postala pozorna tudi tujina. Zgodba je skorajda filmska. Spakirala je materiale, zbrala nagrade (ilustracije je pošiljala na mednarodne razpise) in že natisnjene slikanice ter se z Bojanom, ki jo pri koncipiranju in izdelavi slikanic zelo podpira, odpravila na Knjižni sejem v Bologni. In tako je leta 2014 v Braziliji (založba Bicho Esperto) izšla Koza Cilka. 2016 in 2017 na Kitajskem Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Koza Cilka, Cilka in kdo je popil vodo, Slon Stane in Čarobna školjka (Jiangsu Fine Arts Publishing House), Komar Janez, Mravljinčar Franc in Trije mucki in zmaj (Modern Press Co.). V Turčiji pri Timaş publishing Trije mucki in zmaj, Čarobna školjka in Mravljinčar Franc. V pripravi je pakistanska izdaja slikanice Slon Stane v angleščini in urduju pri Oxfor Univerisity Press. Z leti je izredno izmojstrila svoj pristop k pripravi slikanic. Tu se vidi močan vpliv arhitekture, ki jo opogumlja k uporabi nenavadnih in inovativnih tehnologij in praks. Svojih ilustracij preprosto več ne riše, ampak jih šiva, lepi, kvačka. Ti postopki so zelo počasni, a so tako pridobljeni izdelki za mednarodni založniški trg zelo zanimivi in posebni.