Branko Gradišnik

Branko Gradišnik

Vsi avtorji

PREDSTAVITEV

Je mlajši od dveh sinov književnika Janeza Gradišnika in brat prevajalca <a class="new" title="Bogdan Gradišnik (stran ne obstaja)

Najširši javnosti je znan kot avtor predvsem humornih kolumen v dnevnem časopisju, predvsem v Sobotni prilogi Dela (Iz žaklja za Oraklja; Prav nič zaupno; Pisma iz zmajskega mesta), pozneje v Dnevnikovem Objektivu. Svoja potovanja in bivanja popisuje v seriji šaljivih potopisov ali topografij pod znamko "Strogo zaupno": npr. Strogo zaupno na Irskem; Strogo zaupno po Siciliji; Strogo zaupno o Sloveniji, Strogo zaupno na Portugalskem.

Objavil je tudi dva knjižna izbora svojih kolumen, in sicer Leta sedmih skomin (1997) in Orakelj: Branko Gradišnik & drugi primeri (2001).

V 1990. letih je v Slovenskih novicah imel rubriko o "razvedrilnem hazardu"; iz tega je zrasla knjiga Igre: volčje in ovčje: Priročnik za hazarderje in proti njim (1993).

V 2000. letih je pisal psihološke nasvete za bralke slovenske izdaje revije Elle. Izbori teh in drugih psihoterapevtskih dopisovanj so izšli pozneje v knjigah Sreča - pisma iz moje svetovalnice, 2009/10; Sreča za 2: Nadaljnja pisma iz moje svetovalnice, 2010), Med tvojim kladivom in nakovalom (2013), Zmuzljivi primer Viktorja Zamude (2016).

Znan je tudi kot prevajalec. Med pomembnimi avtorji, ki jih je prevajal, so Charles Dickens, Gilbert Keith Chesterton, James M. Caine, Jerome K. Jerome, Richard Adams, Kurt Vonnegut, James Dickey, Mark Twain, William Golding, Vladimir Nabokov, Ralph Ellison, Anthony Burgess, DBC Pierre, J. R. R. Tolkien in George R. R. Martin.

O svojem prevodu (in izvirniku) Tolkienovega dela Gospodar prstanov je napisal in objavil Leksikon Gospodarja prstanov od A do Ž.

Posebej se namenja prevajanju strokovne psihološke literature; objavil je 20 prevodov s tega področja (mdr. Winnicotta, Eriksona, Szasza, Horneyjevo, Storra). Njegovih prevodov je nasploh preveč, da bi jih vse navajali.

Gradišnik je kot pisatelj začel z objavljanjem kratke proze (Čas) in znanstvenofantastičnih besedil (Mavrična krila), nadaljeval pa z inovativnima metafikcijskima zbirkama Zemlja zemlja zemlja (1982) in Mistifikcije (1987). Vendar se je izmišljanju kmalu odrekel in si zadal kot cilj pisati neizmišljena besedila. To smer je pozneje krstil za rekonstruktivizem. Žanrsko se je s tem vse bolj omejeval na potopise, dnevnike, esejistiko, observacije, vsemu temu pa podeljuje zanimivost in živost avtorjev humor.

Z Emilom Filipčičem je pod skupnim psevdonimom (Jožef Paganel) še kot najstnik napisal humoristično satirični roman Kerubini, ki je izšel precej po nastanku (1979).

Preizkusil se je tudi v scenaristični zvrsti in napisal scenarija za filma Leta odločitve in Nekdo drug (oboje režiral Boštjan Vrhovec). Scenarija je pozneje razširil v "rodbinski roman" Leta in v psihološko kriminalko Nekdo drug. Dialogi v slednji so pisani v narečju, predvsem ljubljanščini.

Leta 2006 je objavil soavtorski roman Kodrlajsasti piton, pisan po predlogi Marka Ješeta, leto zatem pa obsežen, po osebnem dnevniku fikcionaliziran roman v treh delih Roka voda kamen.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o vseh naših ugodnostih in novostih.

© 2020 Založba Pivec. Vse pravice pridržane. | Izvedba: Codeggs.com