Marij Čuk v Trstu

Kaj ni življenje čudno? Ko si mlad, gledaš na starost prezirljivo in se ti zdi, da ne boš nikoli star, nikoli ne boš venel, umrl. Ko se staraš, gledaš na mladost pomilovalno, ker da je bil to čas zamujenih priložnosti in bi lahko ubral drugačne poti.

Vabljeni na pogovor z Marijem Čukom in dr. Bernardom Špacapanom,  specialistom psihiatrom, o romanu Zlato zrno. Pogovor bo povezoval Kristian Koželj, urednik pri naši založbi.

»Bil je dan, ki si ga vpijal s srcem,« ko Leopold Teofit vstopi na vlak, ki naj bi ga pripeljal do zlatega zrna njegovega najglobljega hrepenenja. Pot ga pelje iz italijanskega velemesta po slikoviti pokrajini vse do pristaniškega kraja, kjer naj bi ga čakala Irma, očarljiva neznanka, s katero si je zadnjih nekaj mesecev strastno dopisoval. Ob prihodu se namesti v udobnem hotelu in v pričakovanju velikega srečanja preživi nekaj ur pod blagodejnim mediteranskim soncem. V tem kratkem razponu, ki predstavlja celoten dogajalni čas romana, pa se pripoved razširi v nadvse raznolike smeri. Za Teofita sprehod po mestu in okolici postane marsikaj: priložnost za razreševanje odnosa z očetom; nežna reminiscenca na odnos z ženo Nevio, njuno veliko ljubezen in preizkušnjo neozdravljive bolezni; predvsem pa se med ležernim sprehajanjem prebuja hrepenenja po vsem, kar se ima po srečanju s skrivnostno žensko še zgoditi. Pripovedi dajeta šaljivo noto Teofitov plišasti spremljevalec Ronči in policijski inšpektor, ki tik pred upokojitvijo doživi vrhunec svoje policijske kariere. Vešče izpisana zgodba, polna očarljivih liričnih utrinkov, nas bo držala v primežu vse do dramatične razrešitve, ko se Teofit zave iluzije, ki je krojila njegov svet, a ki mu je v nekem trenutku tudi pomagala, da se je osvobodil spon žalovanja in naredil korak naprej.

Marij Čuk, pesnik, pisatelj, esejist in scenarist, aktualni predsednik Društva slovenskih pisateljev, se je rodil leta 1952 v Trstu, kjer je obiskoval slovenske šole. Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil najprej zaposlen kot učitelj v Trstu in Gorici, nato kot novinar pri Primorskem dnevniku in nazadnje kot glavni urednik za Furlanijo-Julijsko krajino na italijanski radioteleviziji RAI. Napisal je deset pesniških zbirk, številne radijske igre in satirične nadaljevanke ter vrsto dram, ki so bile uprizorjene v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Izdal je pet romanov. Po trilogiji, ki jo sestavljajo Pena majskega vala (1998), Molk koloradskih hroščev (2016) in Prah (2018), je leta 2020 izšel roman Črni obroč, ki tematizira požig Narodnega doma v Trstu, tri leta kasneje pa Fojba, ki govori o temnih plateh slovensko-italijanske polpretekle zgodovine. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med njimi vstajenje za roman Prah ter mednarodno nagrado Lord Byron in švicarsko literarno nagrado za roman Črni obroč. Pri svojem literarnem ustvarjanju avtor sledi vodilu, da je lokalno vedno tudi globalno. Svet in človeka v njem obravnava skozi usodo manjšinske narodne skupnost; predstavniki manjšine pa smo po njegovem vsi, ki jih vojaške, gospodarske in politične velesile utesnjujejo v ozko liso bivanja.