Miriam Drev v Medvodah

“Minule noči nisem spala. Ob zori sem omotična prisluškovala pticam, ki so začele požvižgavati v krošnjah, kosom, sinicam, ščinkavcem. Marca se selivke začnejo vračati v Evropo. Morda so nazaj? Jeseni, ko smo se zaradi Alecove menjave službenega mesta premestili južneje, iz Edinburga v osrčje Evrope, na mejo med dvema državama, Francije in po odstotkih večidel nemško govoreče Švice, so prek Gibraltarja, Apeninov in Bosporja v južne kraje odleteli tudi škorci, škrjanci, lastovke, štorklje, sem jih naštevala v mislih, ker me je pomirjalo in zato, ker sem s tem kljubovala razrvanosti, ki se je kakor podivjana trava zadnje čase razraščala globoko v meni, pospremljena z občutkom, da me čaka celo bolj usoden premik, kot je bila naša hitra ter zato zmešnjav in nereda polna selitev.”

V središču romana Po poti se je zvečerilo je ženska, hči Slovenke in Libanonca, ki se je zaradi državljanske vojne v rojstnem Bejrutu enajstletna preselila v Ljubljano, od tam pa so jo karierne ambicije in mladostna radovednost gnale še v druga evropska mesta. Kljub nezaceljeni travmi iz otroštva, ki se sem pa tja oglasi sredi tihote noči, je Lucia igriva in uresničena osebnost – vse dokler ne spozna Aleca. Strast in čustvena pripadnost se začneta v njunem odnosu postopoma in komaj opazno umikati strahu in podrejenosti …

Z Miram Drev se bo pogovarjala Jedrt Jež Furlan.