Evropski pesniški turnir 2012

Evropski pesniški turnir 2012

VITEZ EVROPSKEGA PESNIŠKEGA TURNIRJA 2012 JE POSTAL SLOVENSKI PESNIK FRANCI NOVAK

Na drugem Evropskem pesniškem turnirju v Mariboru je strokovno žirijo najbolj prepričala pesem Ljudje kot rastline, zmagovalka po izboru občinstva pa je postala italijanska pesnica Daniela Raimondi s pesmijo Portret.

Mariborska Založba Pivec je v okviru programa Evropske prestolnice kulture izvedla drugi Evropski pesniški turnir, na katerem so se pomerili zmagovalci nacionalnih izborov za najboljšo neobjavljeno pesem v tekočem letu v Avstriji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Madžarski, Italiji, Slovaški in Sloveniji. Na tej svojevrstni pesniški »evroviziji« so sodelovali 

Reinhard Lechner(Avstrija)

Tatjana Bijelić (Bosna in Hercegovina)Nemiri (Hrvaška)

Martina Vidaić (Hrvaška)

Tamás Kabdebó (Madžarska)

Daniela Raimondi (Italija)

Mirka Ábelová (Slovaška)

Franci Novak (Slovenija)

Drugi Evropski pesniški turnir se je odvil v soboto,17. novembra 2012, ob 19. uri v Stari dvorani SNG Maribor. Povezovala sta ga Tina Košir Mazi in Nino Flisar. Na začetku je več kot stoglav avditorij pozdravila pobudnica turnirja, Zora A. Jurič, sledil je pozdravni govor podpredsednika Društva slovesnkih pisateljev, Iva Svetine. Za tem se je, kot to veleva protokol predstavilo vseh 7 finalistov (zmagovalcev nacionalnih izborov). Avtorji so svoje pesmi brali v svojih jezikih, prevodi pesmi pa so bili projicirani na platno. Prireditev je z glasbo popestrila skupina Katalena.

Vrhunec večera pa je bila seveda podelitev obeh nagrad. Občinstvo je največ glasov namenilo pesmi Portret (Ritratto) italijanske pesnice Daniele Raimondi. Mednarodna strokovna žirija v sestavi Ferida Duraković (Bosna in Hercegovina/Slovenija), Erika Vouk (Slovenija) in lanskoletni zmagovalec Győző Ferencz je naziv vitez Evropskega pesniškega turnirja 2012 podelila slovenskemu pesniku Franciju Novaku za pesem Ljudje kot rastline, zmagovalni pesnik je ob laskavem nazivu v trajno last prejel še kovano vrtnico, simbol pesniškega viteštva, ki mu jo je podleil podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, in denarno nagrado v višini 1000 evrov, ki mu jo je podelila predstavnica organizatorja Milena Pivec, direktorica Založbe Pivec. Vseh 7 finalnih pesmi, vključno s prevodi v vse jezike sodelujočih držav in angleščino so pri Založbi Pivec izdali v zborniku, ki ga je brezplačno prejelo v dar občinstvo na finalu, distibuiran pa bo tudi v vseh sodelujočih državah.

Evropski pesniški turnir 2012 pa je bil letos sestavljen iz treh dogodkov, prvi revijalni turnir v Zalaegerszegu je bil izveden 15. novembra, temu je sledil glavni turnir s podelitvijo viteškega naslova, tretji dogodek pa se je odvijal 15. decembra v Sarajevu. 

 

ZMAGOVALNA PESEM EVROPSKEGA PESNIŠKEGA TURNIRJA 2012

 

LJUDJE KOT RASTLINE 

 

Osupljivo, kako drhtimo in trepetamo v visokem vetru 

na nekem vrhu, na pečini, nad globeljo, držeč se za roke, 

 

da ne bi padli. Mi - ženska, moški in otrok –, gledamo navzdol, 

v obilje dvigajočega se zraka, ki gre prav do hrasta, 

 

ki skrivenčen raste tik ob robu skal. – Poglej dol, kako je globoko, 

pravi ženska otroku, in njegov pogled je nekaj časa 

 

znotraj njenega pogleda kot seme v lupini, v želodu, a otrok 

gleda brez strahu, le z začudenjem, v drobne krošnje 

 

in kamnite stebre, ki se dvigajo globoko spodaj, v soteski. 

Držimo se za roke kot negibni plesalci. Tako se nosimo, 

 

dlan v dlani - naše roke se bodo spominjale drugih rok, 

njihovih oblik, njihovega drhtenja, njihove vlage in toplote, 

 

njihovih oprijemov, njihove gladkosti in hrapavosti, skladiščili 

bomo oblike drugih teles kot nevidne zapise v skorjah, v listih,

 

v žilah. Spomin nanje zdaj izstopa iz nas kot vijugava senca 

krošnje pod našimi nogami, in ko spet prepletamo svoje prste, 

 

z njimi oblikujemo prazne prostore kot prostore med vejami. 

Naše kože dišijo po prahu rastlin in eteričnih oljih, govorimo 

 

z lišaji prekrite kamne, kot da je naša govorica bela mehka 

eksplozija na trdni kamenini. Gledamo druge, kako prihajajo – 

 

vidimo valovanje neštetih črnih debel po pobočjih, 

z neštetimi vejami in vejicami, z viticami in listi, s pogledi

 

v pogledih, s semeni v lupinah, z želodom in žirom –, in spet 

odhajajo na druge od sonca ožgane vrhove. Črna drobna sled prsti,

 

ki gre med skalami blizu nas, je kot neizrečen stavek, kot zaznamek 

v prostoru, tisto, kar sva moški in ženska hotela povedati otroku 

 

in kar otrok mogoče že ve; ljudje bomo morali kot rastline 

prevzeti odgovornost, da iz preperevajočih kamnov nastane 

 

nova prst, pustiti prostor za sajenje, za dež, za pokajoče lupine 

plodov, pustiti prostor za tiste, ki prihajajo.

 

Franci Novak

 

 

Obrazložitev strokovne žirije:

Franci Novak je napisal odličen uvid v življenja človeškhi bitij, njihovih odnosov in narave. Njegova pesem je lirsko poročilo o človeški usodi, dano skozi sliko moškega, ženske in otroka, ki stojijo na robu breznaa, z roko v roki, poklanjajoč svojo ljubezen, svojo energijo in spomine enako minulim kot prihajajočim generacijam. Ta izjemno subtilna zgodba o tem, kaj smo mi kot človeška bitja zmožni ali nezmožni narediti, da napravimo prostor, ki prihaja, na način kot to delajo rastline: z nežnostjo in brez destrukcije. Pesem je modra, sublimna in zelo potrebna temu našemu svetu, polnemu hrupa in besa, ki ga povzročajo dezorientirani ljudje.

 

O avtorju

FRANCI NOVAK (1969) 

Živi in dela v Videm-Dobrepolju. Svoje prve zgodbe je objavljal v mladinskih revijah. Prve resnejše ocene in spodbude za literarno ustvarjanje je dobil na pesniških delavnicah revije Literatura pod vodstvom mentorja Uroša Zupana in spletni literarni delavnici pisatelja Andreja Blatnika. Pesmi in kratke zgodbe je objavljal v literarnih revijah (Mentor, Dialogi, Apokalipsa, Literatura, Lirikon) in zbornikih. Sodeluje na pesniškem portalu Pesem.si in je član lokalne umetniške skupine ST*ART. Leta 2006 je dobil 1. nagrado za kratko zgodbo na natečaju Spletno pero in 2. nagrado na natečaju za najboljšo kratko zgodbo Radia Slovenija. Leta 2007 je bil pohvaljen za haiku cikel na haiku natečaju, ki ga pripravlja revija Apokalipsa. Leta 2008 je bil finalist festivala literature Urška, leta 2010 pa vitez pesniškega turnirja v Mariboru. V začetku leta 2011 je izšla njegova prva pesniška zbirka Otroštvo neba.

 

ZMAGOVALNA PESEM PO IZBORU OBČINSTVA

 

PORTRET 

 

Najmlajše je umila v lavorju. 

Jim z milom zdrgnila kolena, vrat, 

gubo za ušesi. 

Ogenj je gorel. Od teles je kar puhtelo.

 

Zloščila je čevlje, skrtačila jakne, 

s trakom spela punčkine kodre. 

Potem je šla ven: z najmlajšim v naročju, 

še eden se je držal za roko. 

Starejši otroci so sledili. 

Hodili so naglo, povešenih pogledov, 

v plaščih, ki so stiskali telesa. 

 

Tisti dan je nona šla napravit portret družine. 

Hotela je sliko otrok, da jo pošlje soprogu. 

V Abesiniji – so govorili – 

sonce za Božiča še vedno žge v kamen 

in ženske gledajo tako, da se jih ustrašijo še tigri. 

Tukaj pa se jim zima blešči v laseh 

in led je usločil veje topolov.

 

Fotograf jih je uredil kakor cvetove v šopku: 

tri spredaj, tri zadaj. 

Naravnal je obrobe, pa trakove in ovratnike. 

Vsi so zdaj pri miru. Enako osuplih obrazov.

 

Opazujem jih. Na fotografiji ima vse pomen: 

zastor iz damasta in pokončna drža, 

roka prvorojenca na ramenu mlajšega brata. 

Strmijo v moškega, skritega pod črno tkanino. 

Nihče se ne smehlja. 

Enemu je klobuk zdrsnil postrani. 

Drugi je oblečen v skrčen puli. 

V vrsti zadaj, moja mati: trinajstletnica drobnega obraza, 

stroga obleka in niti obrisa prsi.

 

Nona bo fotografijo poslala možu. 

Napisala bo, kako lepo vsi rasejo, 

da sta najmlajšemu pognala zobka, 

da mora kupiti nove čevlje, jope, zvezke. 

Molčala bo o ledu, ki je vklenil reke, 

o ivju, ki se oprijema šip, in o olju, ki ga ni. 

Molčala bo o sedmem otroku, ki že brca v trebuhu. 

 

Takrat zadnjič se je pripetilo. 

Vrnil se je z vonjem Afrike na sebi. 

Vsako noč se je vzpel na njeno telo 

in suval v temo. 

– Pazi, ne tako glasno, pazi, 

da otroci ne slišijo … – 

 

Potem je molče obmirovala 

in se zastrmela v okno 

v strahu, da ji je v trebuh vsadil 

še enega otroka. 

 

Zdaj mu bo poslala fotografijo. 

Ne bo mu govorila o otroku, ki ji dela krčne žile. 

Noče mu pripovedovati o teži, ki pritiska na kosti in zahteva svoj

del postelje, svoj lačni delež, svoj glas, 

ta tanka črta sline, ki se zablešči in že dolbe novo ime v temo. 

 

Daniela Raimondi 

(prevedla Alenka Jovanovski)

 

Daniela Raimondi (1956) 

Rojena je bila v Mantovi v Italiji, od leta 1980 živi v Veliki Britaniji, kjer je v Londonu na King’s College University diplomirala in doktorirala iz španskih in latinsko-ameriških študij. Je dobitnica nagrade Montale za neobjavljeno pesniško zbirko, kakor tudi številnih drugih nacionalnih nagrad – tako za poezijo kot za prozo in gledališče. Njena dela so bila prevedena in natisnjena v španščini, angleščini in madžarščini (Olga Erdös), objavljena pa so bila v mnogih italijanskih časopisih in literarnih revijah. Nekatera dela: Ellissi, (2005), za katero je prejela nagrado Sertoli Salis za prvenec ter nagrado Caput Gauri. Inanna (2006) je dobitnica nagrad San Domenichino in Guido Gozzano. Mitologie private (2007), nagrada Città di Sal Fele; dramski monolog Entierro (Mobydick, 2009), posebna nagrada Contini Bonacossi. Diario della luce (Mobydick 2011) je izšel v tiskani in elektronski verziji. Njena zadnja publikacija pa je La regina di Ica (Il Ponte del Sale, 2012). Je članica uredniškega odbora pri http://www.clepsydraedizioni.com/. Pred izidom je njeno delo Selected Poems, ki bo izšlo v dvojezični izdaji pri Gradiva, New York.

 

Nazaj na prejšnjo stran

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o vseh naših ugodnostih in novostih.

© 2019 Založba Pivec. Vse pravice pridržane. | Izvedba: Codeggs.com