Naša avtorja Tomislav Vrečar in Petra Kolmančič bereta na otvoritvi slikarske razstave Marka Jakšeta

13 december 2013
ob 16:46 uri

Naša avtorja Tomislav Vrečar in Petra Kolmančič bereta na otvoritvi slikarske razstave Marka Jakšeta

V petek, 13. decembra 2013, ob 20. uri v MMC KIBLA bosta svoje pesmi na otvoritvi razstave Binca Marka Jakšeta brala Petra Kolmančič (iz svoje prihajajoče zbirke P(l)ast za p(l)astjo) in Tomislav Vrečar (iz zbirke Ime mi je Veronika).Vljudno vabljeni! Vstop prost!

 

Ime mi je Veronika je pesniška zbirka enega najvidnejših slovesnkih mlajših pesnikov, ki je leta 2005 zmagal na Pesniškem turnirju.Pod tem pomenljivim naslovom se skriva konceptualna zbirka, ki tematizira slovo od mladosti (ki jo je v slovenski poeziji utemeljil Prešeren z istoimensko pesmijo). V njegov inventar mladosti, pa kot najvidnejši vstopata mamina želja, da bi bil punčka in pa občutek »brezdomnosti«. Svoje mladosti se Vrečar loteva neposredno, čustveno in odkrito. Seveda ni celotna zbirka vezana na zemljevid njegove osebne zgodovine, temveč zgolj nekatere ključne pesmi, ostala poezija je podobna, kot jo najdemo v njegovih predhodnih zbirkah. V zbirki Vrečar polaga pred nas na tnalo, svoje travme in strahove, svoje odnose, svojo seksualnost, svoja estetska izhodišča, svojo filozofijo, skratka vso svojo esenco. Včasih je igriv in svoboden v imaginaciji kot Šalamun, včasih gleda na življenje kot eksperiment kot Grum, včasih je smrtno resen kot Dane Zajc, včasih je provokativen kot Svetlana Makarovič. S to zbirko se Tomislav Vrečar utrjuje med najbolj energičnimi, vitalnimi in izrazno močnimi pesniki mlajše srednje generacije, ki jezdijo na valovih časa, ki ga živimo.

Izhodišče pesnjenja Petre Kolmančič v novi dolgo pričakovani zbirki P(l)ast za p(l)astjo je iskanje izhoda iz človeške povprečnosti in predvidljivosti čutov v prvinskost samote in v brezup bližine. Ta pojavnost je za avtorico kompleksno stanje: delno živo, delno mrtvo, delno še tu, delno že tam, delno meseno, delno vilinsko, delno posvetno, delno svetno, v resnici pa totalno nično, nedefinirano, odsotno, še pred rojstvom mrtvo in izmišljeno - igra iger, ki zahteva, da se jo razkriva plast za plastjo. Tisto nekaj se neprestano izmika - kakor obzorje. Izhodišče je torej, da izhod(išč)a ni in da je vse zgolj zavest in občutek navzočnosti/odsotnosti ter seveda žareči stenj pesnjenja, ki stanja artikulira in beleži. Odhodi so torej navidezni: jezik ostaja orodje za mletje besed in čarovnija, ki se steguje čez meje spoznavnega. Ni zapleteno, je pa nežno zapeto in prepleteno z besedami, radikalno zavezano nekemu osnovnemu ustvarjalnemu vzgibu: oditi v nemogoče, biti istočasno mrtev in živ; bit brez preteklosti in brez prihodnosti, zgolj čuteča mehanika, ki trepeta pred obličjem Nedefiniranega. Poezija Petre Kolmančič je zavezana "sebstvu" in čistosti lastne poti. Tudi ko se predaja Drugemu, ko vstopa v svet, ki se mu sicer skuša izmakniti, definira hrepenenje z verzi, v katerih sta najbolj precizno izrisani prav tujost in praznina. Spremno besedo k zbirki je napisal Iztok Osojnik. LIKOVNA OPREMA: Marko Jakše
 

 

Nazaj na prejšnjo stran

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o vseh naših ugodnostih in novostih.

© 2019 Založba Pivec. Vse pravice pridržane. | Izvedba: Codeggs.com