Penzion

Opis

Roman Penzion prinaša pripoved o poljskih Judih – o tistih, ki še vedno živijo na Poljskem, pa tudi o tistih, ki so tam živeli nekoč, danes pa ostajajo navzoči v zavesti in spominu naslednjih generacij. Začne se s prihodom mladeniča iz Varšave v letovišče, ki ga je kot otrok pogosto obiskoval z babico. Zdaj v penzionu sreča nekaj ostarelih gostov – to so Judje, ki so preživeli holokavst in se ga spominjajo kot majhnega dečka. V penzionu se preteklost srečuje s sedanjostjo, vse se odvija kakor v snu, kakor da bi tam od mrtvih vstali duhovi umrlih, z njimi vred pa tudi vsi njihovi prepiri, pomenkovanja in nekdanji pripetljaji. Za starejše se zdi preteklost tako blizu, da je skorajda mogoče stopiti vanjo, toda njihov luknjičast spomin načenjajo najrazličnejše starostne blodnje. Spoznanje, da so pravzaprav zadnje priče predvojnega sveta poljskih Judov, je za mladeniča tragično, zato se čuti dolžnega, da jim na jesen življenja stoji ob strani. V romanu, iz katerega žari človeška toplina, hkrati pa ga prežema rahla ironija, je poglobljeno prikazano, na kakšen način je judovska tradicija še vedno ohranjena na Poljskem in kako raznolika je pravzaprav.

Poljski pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec Piotr Paziński se je rodil leta 1973 v Varšavi, kjer je študiral filozofijo. Od leta 1992 do 1997 je delal kot novinar zamejskega podlistka časopisa Gazeta Wyborcza. Leta 2005 je doktoriral iz literature, na temo Joyceovega Uliksesa. Od leta 2000 je glavni urednik časopisa poljske judovske skupnosti Midrasz. Je avtor dveh romanov z judovsko tematiko – za svoj prvenec Penzion (2009), katerega prevod je pred nami, je leta 2012 dobil nagrado Evropske unije za književnost, drugi roman Ptičje ulice (2013) pa je bil deležen številnih pozitivnih kritik.  O Jamesu Joycu je izdal dve monografski publikaciji: Labirint in drevo (2005) in Dublin z Uliksesom (2008). Njegova zadnja knjiga Oguljena resničnost (2015) je zbirka študij in esejev, ki poleg Joycea govorijo o Borgesu, Kafki, Celanu, Schulzu in še nekaterih drugih poljskih pisateljih.

Klemen Pisk (prevajalec) se je rodil leta 1973 v Kranju. Kot literarni prevajalec iz poljščine je spomladi 2003 dobil štipendijo Inštituta za kulturologijo v Varšavi. Od 2006 do 2009 je živel v Vilniusu, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika, iz katerega prav tako prevaja. Leta 2009 se je udeležil 2. svetovnega kongresa prevajalcev poljske literature v Krakovu. Oktobra 2015 je v Vilniusu prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu. Iz poljščine je prevedel tri drame Janeza Pavla II., romane Jerzyja Pilcha in Tomka Tryzne ter izbor poezije Krzysztofa Siwczyka, iz litovščine pa antologijo sodobne litovske kratke proze, romane Sigitasa Parulskisa, Kazysa Borute, Laure Sintije Černiauskaitė, Jurge Ivanauskaitė, izbor poezije Tomasa Venclove ter knjige za otroke Kęstutisa Kasparavičiusa. Uredil je izbor poezije Czesława Miłosza (Zvonovi pozimi, 2008) in antologijo sodobne latvijske poezije (Dzeja, 2016).

Prispevek o romanu in gostovanju avtorja v Sloveniji v oddaji Valovanje besed na Radiu Maribor (24. januar 2017) (od 29:30): https://4d.rtvslo.si/arhiv/valovanje-besed/174451110

Prispevek o romanu in gostovanju avtorja v Sloveniji na TV Slovenija 1 v Kulturi po odmevih (Kulutra ob 22h): http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-kultura/174451319