Opis
V svojih pesmih, katerih osnova so znak, beseda in jezik, sproža veliko pomembnih vprašanj. To so po naravi eksistencialni, ontološki, pragmatistični in teološki problemi, ki so navzoči v mislih posameznika in družbe ter v kulturi. Jezik je vzrok, posledica, oblika in vsebina vprašanja o odnosu do resničnosti, do človeka, sistema, besede, vprašanja o vlogi poezije, avtorja in bralca, in sicer množičnega bralca, ter vprašanja o položaju religije v današnjem svetu. S tem, ko se poigrava z besedami in njihovimi pomeni, s paronimijami, pretvarjanjem ustaljenih besednih zvez v jeziku, neologizmi, povezovanjem zvrsti in slogov, konfrontacijo pomenov in jezikovnimi eksperimenti, pesnik kaže na omejenost pri izražanju neizrazljivega ter na neskončnost večpomenskosti. Jezikovne oblike se spreminjajo v vsebino pesmi, ki izražajo bolečino nad manipulacijo z jezikom v množični kulturi, nad njegovo omejenostjo in nezmožnostjo izražanja, hkrati pa občudujejo njegovo sposobnost variiranja s pomeni, konteksti, njegovo vitalnost in spontanost. Siwczykove pesmi so krik izginjajočega subjekta, ki ga nihče ne razume.
Mnenja
There are no reviews yet