Pesniški turnir prvič z dvema nagrajencema, viteška naslova sta prejela Nina Kremžar in Denis Škofič

27 april 2019

Pesniški turnir prvič z dvema nagrajencema, viteška naslova sta prejela Nina Kremžar in Denis Škofič

Prvič se je zgodilo, da je strokovna žirija podelila dve prvi nagradi, in sicer Nini Kremžar za pesem Mati prve generacije in Denisu Škofiču za pesem Ljudski običaj, občinstvo pa je najbolj prepričala pesem Še vedno si in ostajaš Veronike Gradišek.

Pesniški turnir Založbe Pivec je natečajna prireditev, na kateri se izbira najboljša izvirna neobjavljena slovenska pesem v tekočem letu. Na letošnjem že 19. natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo 138 pesnikov, strokovna žirija je najprej izbrala 24 polfinalistov, ki so se pomerili na dveh polfinalih turnirjih na Ravnah na Koroškem in v Postojni. Na vsakem je žirija izbrala 4 finaliste, dva pa občinstvo z glasovanjem. Tako je bilo izbranih 12 finalistov.

 

Letošnji finalisti so bili:

Cvetka Bevc (Ljubljana)

Matea Gorjup (Maribor)

Veronika Gradišek (Kozje)

Tonja Jelen (Loče)

Petra Kokol (Limbuš)

Nina Kremžar (Ljubljana)

Miha Marek (Ljubljana)

Ana Porenta (Velike Lašče)

Metka Ravnik-Glavač (Ljubljana)

Maja Smotlak (Koper)

Denis Škofič (Dolnja Bistrica)

Tom Veber (Maribor)

 


Finalni turnir je potekal v petek, 26. aprila 2019, ob 19. uri v Art kavarni bivšega hotela Piramida (zdaj Mercure Maribor City Center). Simbolno je turnir odprla lanskoletna vitezinja Nina Dragičevič z zmagovalno pesmijo leta 2018 – in seveda mi ni … Nato se je zvrstilo 12 finalistov, ki so pred pozornim občinstvom doživeto interpretirali svoje pesmi. Glasbena gosta sta bila Andrej Ofak in Borut Mori.

 

Vrhunec večera pa je bila seveda podelitev obeh nagrad. Občinstvo je največ glasov namenilo pesmi Še vedno si in ostajaš Veronike Gradišek. Strokovno žirija, v sestavi Anja Golob, dr. Irena Novak Popov in dr. Marcello Potocco, pa se je prvič v devetnajstletni zgodovini prireditve odločila, da si prvo mesto razdelita dve pesmi, in tako so podelili kar dva viteška naslova. Viteza poezije sta postala Nina Kremžar s pesmijo Mati prve generacije in Denis Škofič s pesmijo Ljudski običaj. Kovani vrtnici, simbol pesniškega viteštva, jima je predala lanskoletna vitezinja Nina Dragičević, knjižno in denarno nagrado v višini 505 € pa Milena Pivec, direktorica Založbe Pivec. Vseh 12 finalnih pesmi so pri Založbi Pivec izdali v zborniku.


Organizator prireditve Založba Pivec je Pesniški turnir razvila v eno najpomembnejših in najbolje obiskanih slovenskih pesniških prireditev, obenem pa je to eden osrednjih dogodkov Slovenskih dni knjige v Mariboru. Naziv vitez poezije je edina vseslovenska literarna nagrada, ki se podeljuje v Mariboru.

 

 

ZMAGOVALNI PESMI PESNIŠKEGA TURNIRJA 2019

 

MATI PRVE GENERACIJE

 

I.

ni ti treba verjeti v boga

ti verjameš v zemljo

ki golta

z njo si mažeš roke

črne dlani si polagaš na trebuh

moliš za otroke

za srečo

novorojence polagaš na oltarje

moliš za otroke

za srečo

prižigaš lučke

šteješ mala trupla

moliš

za otroke

za srečo

 

II.

ko so ti ga potegnili globoko iz telesa

je bil le pol živ

in neskončno lahek

zdaj prepuščaš vodo in zrak

in svet okoli se premika

z manjšim uporom

 

III.

ne preneseš topih premikov v želodcu

legaš v mrzle vode

da bi te oprale

razvozlale krčevit strah

ampak njegovi senčni odtisi

te označujejo

kot govedo za zakol

samo še hlad te drži na površju

 

IV.

postala si votla

z zakrnelimi stopali drsaš po tleh

in ne priznaš krivde –

svoje edine potomke

ki se ti obesi za gležnje

in te vleče

v modrino

 

V.

ko te začne mučiti

lastno telo

ne verjameš več v boga

ali v zemljo

samo še v praznino

kamor se potopiš

in moliš

za otroke

za srečo

za otroke

za srečo

za otroke

 

 

 

Nina Kremžar


 

LJUDSKI OBIČAJ

 

Odpravita se dva pozvačijna,

eden z zemljevidom otroške risbe,

drügi z zemljevidom novin,

vsakši na svojo paut.

Eden vabiti mladoženčeve,

drügi snehine.

Gostüvanje se ženi.

 

V eni čutari prosau,

v drügi čutari vijno,

v torbi hlebec krüha,

v rokaj pa lesena sekira

s temenom iz ježeve kauže

in pa raug.

Gostüvanje se ženi.

 

Na glavi krščak iz lepenke,

šteri je okrašeni

s pavjim, fazanjim

in kokautovim perjon.

Obloženi pa z rožmarijnom,

roženkravtom, umetnimi raužami

in papirnatimi cmejri.

Gostüvanje se ženi.

 

Na naugah pa

dva zvunčka

na vsakšun koleni.

Gostüvanje se ženi.

 

Hodita od vasij do vasij

in davleta piti in pijeta samiva:

naše snehe mlejko.

Hodita od hiže do hiše

in davleta piti in pijeta sama:

naše snehe mleko.

Hodita od vrat do vrat

in dajeta piti in pijeta sama:

mleko naše snahe.

Hodita in prinašata srečo

in srečno pomlad.

Vse bolj Tantadruja,

vse bolj rogata,

vse bolj kosmata

in z vse daljšim rdečim jezikom.

 

Na razpotju se srečata znova

s povsem doraslim jelenjim rogovjem,

ki kakor cvetova odpre svoja sovja krila.

Nato se ustopita in zaženeta drug v drugega,

da bela noč črno odzvanja od gibâtih ministrantskih zvončkov.

Gostüvanje se ženi.

 

 

 

Denis Škofič

 

 

OBRAZLOŽITEV STROKOVNE ŽIRIJE

 

 

 

Nina Kremžar: Mati prve generacije

 

V letošnjem izboru finalistov dve pesmi tematizirata rojevanje otrok oziroma materinstvo in nobena od obeh avtoric pri tej tematiki ne zaide v idealiziranje, ravno nasprotno. V pesmi Kam bi šla Tonje Jelen gre očitno predvsem za poskus, kako prikazati nebogljenost in brutalnost dejstev. Toda pesem Mati prve generacije Nine Kremžar je v primerjavi s tem še bolj dvoumna. Kot ambivalenten se kljub navidezni enostavnosti pokaže že naslov. Ga naj razumemo, kot da gre za mater, ki pripada generaciji, ali za mater, ki daje rojstvo generaciji, ki je enigmatično opredeljena kot »prva«? Enigmatičnost naslova je – poleg skrbno strukturirane cikličnosti – tudi tista, ki bralca odteguje od skušnjave, da bi pesem bral preveč dejstveno ali celo empirično. Seveda je nemogoče spregledati tisto snovno plat, ki vleče k sestavljanju zgodbe. Ta nedvomno pripoveduje o tem, da otrok ni rojen v svet, v katerem bi mu bilo dano živeti. Že na začetku smo na smrt opozorjeni s štetjem malih trupel, s prižiganje lučk (svečk?), v nadaljevanju nas na to seveda opozarja obsesivno ponavljanje molitve za otroke – in za srečo. Zgodba o otroku, ki je povlečen iz telesa, se nam sestavlja tudi na ravni semantičnih povezav – in kontrastov – med votlostjo, praznostjo, trupli in zemljo. Nagovorjena (alteregovska?) subjektka – mati, ki to ni? – postane porozna, prepustna za vodo in zrak, a tudi votla. Votla v bolečini telesa, ki začne mučiti. Telo muči v praznini, ki je dojeta kot odsotnost, v praznini kot potopitvi … tudi potopitvi v odsotnost smisla. In najbrž se zato namesto vere v boga pojavlja vera v zemljo. Zemlja – tista, ki jemlje vase (golta), tista, ki je vzela vase, – služi obenem kot fizični element, po katerem človek brska in ki si ga – kot nekakšno hladilo? – jemlje nase. Toda, če smo se toliko posvetili zgodbeni plati pesmi, naj se še enkrat vrnemo tudi korak nazaj. Pesem oziroma cikel pesmi je skrbno strukturiran. V enote, ki hkrati vlečejo naprej narativno raven zgodbe, a hkrati  ponavljajo vse tisto, kar nam kot slutnjo servira že prva izmed njih. Druga strukturna značilnost cikla je geminacija. Ta značilnost – prisotna kot nekakšen oklep v prvi in zadnji pesmi cikla – se zdi pravzaprav najbolj sugestivni moment cikla. Ko moliš za otroke. Za srečo. Zaklinjevalskost, ki jo avtorica vzbudi z geminacijo, obvisi …  ne v zraku, ampak v bralčevem občutju. Občutju, ki zbuja temačnost in pesimizem, a (vsaj pri pričujočih bralcih) ne zapira popolnoma vrat vsakršni svetlobi.

 

 

 

Denis Škofič: Ljudski običaj

 

Pesnik Denis Škofič javnosti nikakor ni neznan, nasprotno, na literarni zemljevid se je leta 2013 prepričljivo uvrstil s svojo pesniško zbirko Sprehajalec ptic, ki ji je štiri leta kasneje sledila zbirka Seganje. Gre za samosvoj in prepoznaven pesniški glas, kar se jasno kaže tudi v pesmi Ljudski običaj, ki pred bralce tako v vsebinskem kot v formalnem smislu postavlja zanimivo temo, vpisano v naslov. Presenetljivo je že samo dejstvo, da se pesnik loteva tovrstne teme, saj ruralne, ljudske tematike v sodobnem slovenskem pesništvu izrazito pogrešamo. Podobno presenetljivo je, da jo upesnjuje v dialektu – ob čemer pride kot eden redkih tovrstnih avtorjev na Slovenskem seveda takoj na misel Janez Ramoveš –, v katerega spretno vpleta zborno slovenščino ter tako ustvarja notranjo izpovedno napetost. Škofič se v dramaturgiji pesmi giblje suvereno, izjemno učinkovita je v tem smislu raba refrena, s katerim zaključuje posamezne kitice ter tudi pesem kot celoto. Uspe mu ustvariti prepričljivo atmosfero, v kateri poteka stopnjevanje vsebine, ki na ključnem mestu preseže sam opis ljudskega običaja ter pesmi kot celoti omogoči, da tudi sama postane premišljena metafora stanja stvari v svetu, v kakršnem živimo. Škofičeva pesem Ljudski običaj izkazuje presežek na ravni izbora in obravnave svoje teme, pogum v rabi govorice ter obvladovanje pesniških postopkov. Kot taka je dodelana, izpeljana celota, ki izkazuje subtilen, pretanjen pesniški glas.

 

 

O AVTORJIH OBEH ZMAGOVALNIH PESMI

 

 

 

 

Nina Kremžar (Ljubljana) je diplomirala je iz anglistike in japonologije, zdaj pa magistrski študij nadaljuje na anglistiki ter primerjalni književnosti. Piše poezijo in prozo, objavlja v različnih revijah, zbornikih in na spletnih literarnih portalih. Je glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon. Zadnja tri leta bila finalistka Pesniškega turnirja, 2017 je bila njena zgodba izbrana za zmagovalno na Airbeletrininem natečaju, leta 2018 pa je zmagala na festivalu mlade literature Urška, zato bo njen pesniški prvenec izšel to jesen. Veliko prostega časa pa preživi na ledu, v igranju tistega nenavadnega športa, ki se mu reče curling, tudi za slovensko reprezentanco.

 

 

 

Denis Škofič (Dolnja Bistrica) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomiral je iz slovenskega jezika s književnostjo. Bil je urednik za prozo in literarno kritiko pri študentski reviji Liter jezika. Kot pisec besedil je bil del avtorske ekipe pri monografiji Portreti sodobne slovenske literature 1991-2016. Kot pesnik mlajše generacije je doslej zabeležil številne revijalne in radijske objave, leta 2014 je bil gost festivala Pranger, dvakrat pa tudi finalist pesniškega turnirja (2011 in 2017). Leta 2013 je pri Beletrini izdal pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado in Kritiško sito. V začetku leta 2018 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova druga pesniška zbirka – Seganje, s katero se je uvrstil na širši seznam nominirancev za Jenkovo nagrado. Živi in ustvarja na Dolnji Bistrici v Prekmurju. Živi in ustvarja v Dolnji Bistrici v Prekmurju.

 

Nazaj na prejšnjo stran

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o vseh naših ugodnostih in novostih.

© 2019 Založba Pivec. Vse pravice pridržane. | Izvedba: Codeggs.com